Ko si ne zmorem oprostiti

Dandanes živimo v družbi polni izbir in informacij. Tisoč in ena izbira glede hrane, oblek, izobrazbe, strokovnjakov in še bi lahko naštevala. Vsekakor ima to svoje prednosti in nam omogoča večjo svobodo na vseh področjih življenja, a hkrati ustvarja neizmerne pritiske, ki nas silijo, da vrednost sebe in drugega vidimo zgolj čez prizmo dosežkov in uspeha. Družba prežeta s socialnimi omrežji in tehnologijo, ki nas priganja, da brezhibno delujemo tako na poslovnem kot osebnem področju, perfekcionizem pa je viden kot vrlina, če ne že nujnost. A, ko cilj postane nekaj nedosegljivega, napake pa pogosto povzročijo pretirano čustveno reakcijo, se je potrebno vprašati, čemu perfekcionizem pravzaprav služi in zakaj je v porastu?

Obstaja pomembna distinkcija med perfekcionističnimi prizadevanji in perfekcionističnimi zahtevami. Prizadevanja, ki stremijo k popolnosti niso nujno negativna ali nefunkcionalna oz. lahko celo predstavljajo pomemben del zdravega delovanja. Vendar lahko postanejo ne konstruktivna in nefunkcionalna, ko se prizadevanja spremenijo v zahteve in nezmožnost sprejemanja sebe in svojega delovanja kot nepopolnega. »Funkcionalen perfekcionizem« lahko tako definiramo kot skupek prizadevanja za popolnost ter hkrati sprejemanje nepopolnosti. Pomeni, da si lahko postavimo visoke standarde in občutimo zadovoljstvo, kadar vložimo trud in hkrati lahko sprejmemo in dovolimo, da je nekaj »dovolj dobro«. Nefunkcionalnost se pojavi, kadar prizadevanja spremlja slaba čustvena regulacija, nerealistični standardi, kaznovalni samogovor itd.

Perfekcionizem je večdimenzionalna osebnostna karakteristika, ki vključuje prizadevanje za brezhibnost in pretirano kritično samoevalvacijo. Model Hewitta in Fletta (1991) perfekcionizem loči na tri komponente: vase orientiran perfekcionizem, ki je usmerjen vase in se manifestira v iracionalnih mislih in vedenjih povezanih z željo po popolnosti; družbeno predpisan perfekcionizem, ki ga zaznamo kot, da prihaja od drugih in se manifestira v iracionalnih mislih in vedenjih povezanih s prepričanjem, da je socialno okolje obsojajoče in izredno zahtevno ter perfekcionizem, ki je usmerjen na druge in se kaže v izredno visokih kriterijih do drugih. Je osebnostni ali odnosni stil, ki služi zagotavljanju občutka pripadnosti in pomembnosti ter omogoča korekcijo doživljanja sebe kot neustrezne/ga, pomanjkljive/ga ali napačne/ga. Kot tak je zelo kompleksen pojav, ki se prepleta z vsemi vrstami posameznikovega vedenja in je povezan z nešteto težavami tako na psihološkem kot na fizičnem področju. Perfekcionizem tipično spremljajo skrbi glede napak, dvomi o prihodnjih dejanjih, stroga samoocenjevanja, samokritike, obsedenost s preteklimi napakami, vse ali nič razmišljanje, posploševanje, katastrofiziranje, slabšalni samogovor, pretirane skrbi glede kritike itd. Je tudi pogost pojav pri različnih psiholoških motnjah kot so tesnobne motnje, depresija, obsesivno kompulzivna motnja ter motnje hranjenja.

Perfekcionizem se razvije skozi čas in se lahko oblikuje v izvorni družini, pogosto kot rezultat interakcij med staršem in otrokom. Model socialnih pričakovanj (Flett in dr.,2002) predpostavlja, da se perfekcionizem razvije kot posledica odnosa med staršem in otrokom, kjer starš otroku pokaže, da sta uspeh in brezhibnost ključna za starševsko odobravanje in ohranjanje njegove naklonjenosti, neuspeh pa ni sprejet. Otroci, katerih starši imajo visoke kriterije za uspešnost in svoje otroke kritizirajo, kadar tem kriterijem ne zadostijo, imajo večje tveganje za razvoj perfekcionizma, saj tovrstna pričakovanja skupaj z negativno samooceno ponotranjijo. Drug model, model socialnega učenja (Flett in dr., 2002) pa predvideva, da otrok razvije perfekcionistična nagnjena z opazovanjem in posnemanjem svojih staršev, do česar pride, če je otrok pogosto izpostavljen starševskim perfekcionističnim prepričanjem in vedenjem ali v želji, da bi bil popoln tako kot oni. Raziskave potrjujejo obe teoretični predpostavki, vendar naj bi vsak od teh modelov predstavljal razvoj različnih tendenc perfekcionizma.

Razvoj perfekcionizma nekateri avtorji opisujejo kot »neuglašenost« med starši in otrokom. Perfekcionizem se tako razvije kot obrambni mehanizem, ko starši uporabljajo socializacijske prakse, ki le delno zadovoljijo otrokove potrebe po pripadnosti in validaciji. Ena izmed praks, ki se v literaturi pogosto omenja, je »pogojna starševska ljubezen«. To je socializacijska praksa, ki omogoča psihološki nadzor nad otrokom in uporablja sram ter krivdo kot sredstva za ubogljivost. V takem primeru starš nudi ljubezen, ko otrok izpolni njegova pričakovanja in njeno odtegnitev, kadar temu ni tako. Otrok se tako nauči, da sta občutka pripadnosti in samozavesti nestabilna in pogojna. Na tak način postanejo izredno visoki kriteriji in preokupiranost z napakami način izogibanja občutij sramu in krivde. Seveda pa perfekcionizem poveča verjetnost, da bomo ta občutja izkusili, ter ovira naš uspeh. Kot piše Brene Brown: »Strašljivo je tvegati, če smo perfekcionisti; na kocki je naša lastna vrednost.«

Starši, ki svojim otrokom zagotavljajo zanesljiv in konsistenten odnos, so jasni in razumni pri svojih pričakovanjih, spodbujajo uspeh, vendar njihova naklonjenost in pozornost nista odvisni od le-tega, bodo bolj verjetno ustvarili okolje, v katerem bo otrok razvil visoke, a realistične kriterije, doživljal sebe kot vrednega in druge kot odgovorne in zaupanja vredne osebe. Nefunkcionalne perfekcionistične karakteristike pa se pogosteje pojavijo, kadar starši niso konsistentni in jasni glede svojih pričakovanj ali kadar je jasno, da njihova pričakovanja nikoli ne bodo dosežena. V takem okolju je otrokov uspeh pomemben preveč ali premalo, kar zasenči notranjo in odnosno vrednost, ki jo otrok nosi sam po sebi. Otrok se tako nauči poudarjati pomembnost svojega uspeha in zanemari svoje čustvene potrebe, v želji po ugajanju staršu in ohranjanju odnosa. Perfekcionizem, ki se razvije, otroku navidezno omogoča izogibanje sramu in krivdi, ki ju je čutil ob svojih starših. Nekateri otroci pa kot obrambni mehanizem pričnejo z idealizacijo samih sebe, kar jim služi kot sredstvo za skrivanje lastnih občutkov nevrednosti. Potencialno lahko to vodi v narcizem. Tudi nekatere raziskave kažejo, da naj bi bil patološki narcizem rezultat nevarno navezanih mladostnikov in mladih odraslih, ki ob soočenju z nerealnimi pričakovanji želijo ohraniti svoj idealni jaz.

Pri obravnavi je pomembno, da je pozornost usmerjena na individualno dinamiko in odnosno podlago, ki jo nosi perfekcionizem. Kako je nastal, kako se manifestira, čemu je služil v preteklosti in danes, kako vzdržuje napačno narativo o pripadnosti ter slabosti, ki jih prinaša pri vsakodnevnem delovanju. Perfekcionizem naj bi se namreč razvil kot sredstvo za ohranjanje odnosov s pomembnimi osebam. Glede na različne dejavnike kot so temperament, odzivnost staršev, okolje itd. začne posameznik dojemati perfekcionizem kot sredstvo za zadovoljevanje čustvenih potreb, občutek sprejetosti in višje lastne vrednosti. Hkrati pa ravno perfekcionizem onemogoča grajenje odnosa s samim seboj in blokira razvoj zdrave samozavesti.

Glede na to, da sta vase usmerjen in družbeno predpisan perfekcionizem v zadnjih letih v porastu, kar je vsekakor tudi odsev kulture v kateri živimo, je sprejemanje nas samih in predvsem naših primanjkljajev ključno tako za kvaliteto našega življenja kot življenja naših potomcev. Odložimo oklep, ki nam onemogoča samorealizacijo in sledenje svojim sanjam. Naj »dovolj dobro« postane popolno. In, ko si ne zmoremo oprostiti: spregovorimo.

Za vključitev v psihoterapevtski proces lahko pišete na namkirin.info@gmail.com ali pokličete na 070 494 148.

REFERENCE

Brown, B. Darovi nepopolnosti. (2010).

Chen, C., Hewitt, P. L., Flett, G. L. in Roxborough, H. M. (2019). Multidimensional perfectionism and borderline personality organization in emerging adults: A two-wave longitudinal study. Personality and Individual Differences, 146, 143–148.

Curran, T., Hill, A. P., Madigan, D. J., & Stornæs, A. V. (2020). A test of social learning and parent socialization perspectives on the development of perfectionism. Personality and Individual Differences, 160.

Gaudreau, P. (2021). Separating the core definitional feature and the signature expressions of dispositional perfectionism: Implications for theory, research, and practice. Personality and Individual Differences, 181.

Hewitt, P. L., Mikail, S. F., Dang, S. S., Kealy, D. in Flett, G. L. (2020). Dynamic‐relational treatment of perfectionism: An illustrative case study. Journal of Clinical Psychology.

Melero, S., Morales, A., Espada, J. P., Fernández-Martínez, I., & Orgilés, M. (2020). How does perfectionism influence the development of psychological strengths and difficulties in children?. International journal of environmental research and public health, 17(11), 4081.

Mitchell, K. (2022). How perfectionism, procrastination and parenting styles impact students mental health and how mindfulness and self-compassion may be the antidote. Mental Health and Higher Education in Australia, 191-208.

Rice, K. G., Suh, H., & Davis, D. E. (2017). Perfectionism and emotion regulation. In The Psychology of Perfectionism (pp. 243-262). Routledge.