Me bo kdo zaščitil?

"Brez povabila v tujo hišo nima nihče pravice vstopiti in to ve vsak. Hotela sem poiskati pomoč, ampak nisem upala spregovoriti, ker jaz sem v redu. Mrš iz avta. Ne. V večini primerov žrtev storilca pozna, zloraba pa se zgodi nekje, kjer se žrtev počuti varno in z nekom, ki mu zaupa. Tako pač je. Zgleda kot spalna srajca. Pa ni. Pomeri. Tuširala sem se večkrat na dan. Sleci se. Ne. Vem, da se je dotikaš. Tudi ti se je. Ja, ampak ti si moški. Ja in njen oče. Kričala sem zakaj sem ženska, zakaj sem se rodila kot ženska. Nasilno je prodiral vame, jaz pa sem gledala konje. Vsako noč sanjam iste sanje. To je bil moj prvi seks. Lepa glasba. A zdaj imaš pa spet sošolce? Ja. In? Nič, v redu. Koža. Kako naj živim dalje? 170. člen kazenskega zakonika Republike Slovenije; POSILSTVO."

Tokrat v duhu premiere predstave Koža pri kateri sem sodelovala kot strokovna pomoč pri razumevanju problematike spolnih zlorab. Spolna zloraba je ena najhujših ali celo najhujša travma, ki jo posameznik lahko doživi, predvsem kadar se dogaja v družinskem okolju. Družina je namreč okolje v katerem naj bi se počutili najbolj varno, sprejeto in ljubljeno, odnos s primarnimi skrbniki pa je tisti, ki nas najbolj zaznamuje in izoblikuje. V primeru spolne zlorabe znotraj družine se to poruši, razmejitve se izgubijo in otrok se znajde v svetu nevarnosti, bolečine, negotovosti in strahu, iz katerega ne more pobegniti. Mlajši kot je posameznik, ko se zloraba začne, in bližje kot mu je storilec, hujše so posledice za psihološki svet otroka. Najpogosteje je zlorabljajoči oče ali očim, lahko pa je storilka mama, sorojenci ali razširjena družina. Žrtev je običajno ženskega spola.

Družino opredeljujemo kot sistem, v katerem celotni sistem vpliva na delovanje posameznega člana, prav tako vsak član vpliva na delovanje sistema. V primeru spolne zlorabe znotraj družine, se zloraba ne dogaja zgolj na ravni odnosa med dvema posameznikoma, temveč na ravni celotnega sistema. Družina je v takih primerih preplavljena z zlorabo. Govorimo o že predhodno disfunkcionalnih družinah, ki s svojo nezdravo dinamiko omogočijo, da pride do spolne zlorabe otroka. Družine s slabo komunikacijo, rigidnimi vlogami, pomanjkanjem topline, neučinkovitimi načini resolucije problemov, prisotnostjo čustvenega in fizičnega nasilja; so najpogostejši dejavnik tveganja, ko govorimo o spolni zlorabi otrok. S tem nikakor ne želim odvzeti krivde in odgovornosti storilcu, potrebno pa se je zavedati, da družinsko okolje, v katerem otrok odrašča, bistveno prispeva pri razvoju incesta.

Oče kot zlorabljajoči, v odnosu s hčerko, primarno ne išče spolne zadovoljitve, temveč čustveno potešitev. Čustveno je odrezan od svoje partnerke, zato si uteho poišče v hčerki. Hčerka je lahko prvotno samo čustveni partner svojemu očetu, sčasoma pa jo izrabi še v spolnem smislu. Na tak način oče regulira sebe in svoje telo, ni sposoben videti preko tega, ni zmožen sočutja. Ni v stiku s svojimi lastnimi čutenji, ki jih nato skozi zlorabo projecira v žrtev. Na tak način izkazuje tudi moč in kontrolo, za kateri čuti, da mu jih na drugih področjih primanjkuje, saj ima običajno cel kup nerazrešenih manjvrednostnih kompleksov. Raziskave kažejo, da oče v takih primerih izkazuje slabše spolno funkcioniranje v odraslih razmerjih hkrati kaže tudi znake kaotične in motene osebnosti. Običajno so to posamezniki, ki že od mladosti doživljajo intrapsihične težave ter živčne zlome, prav tako imajo zelo slabo samopodobo. Navadno so odraščali v nefunkcionalnem družinskem okolju, v katerem so bili čustveno prikrajšani, lahko pa so bili ravno tako fizično in spolno zlorabljeni. V javnem življenju so pogosto videni kot dobri starši ter prijazni in ekstravertirani posamezniki.

Prav tako kot za očete, je tudi za mame v incestuoznih družinah, značilno, da so odraščale v disfunkcionalnem in zlorabljajočem okolju. Skoraj nemogoče si je namreč zamisliti, da mama za zlorabo ne ve, saj se v primeru incesta zloraba ponavlja in traja daljše obdobje. Literatura nakazuje, da je delovanje mame v teh primerih ovirano, ni zmožna opravljati svojih funkcij kot skrbnik in partner in tako postane kooperativen faktor pri spolni zlorabi. Vloga matere se po teoriji lahko deli v tri kategorije in sicer: mati kot tihi partner, mati kot žrtev ter mati kot odvisna osebnost. Kot tihi partner je mama opredeljena kot starš, ki namerno ali nehote žrtvuje svojo hčerko v korist svojih lastnih potreb. V tem pogledu spet lahko govorimo o dveh možnostih. Mama je lahko družinski član, ki "pripravi vzdušje" za incestni odnos z umikom iz spolnega življenja s svojim partnerjem in ignoriranjem vezi, ki se nato splete med očetom in hčerko. Lahko pa govorimo tudi o mami, ki na nezavedni ravni doživlja zadovoljitev ob spolnem razmerju med očetom in hčerko. Pri materah z odvisno osebnostjo običajno govorimo o družinskem okolju, kjer je njen partner čustveno hladen in pretirano nadzorujoč ter pogosto tudi psihično in fizično zlorabljajoč, ona pa je od njega čustveno popolnoma odvisna. Kaže ekstremno nezrelost, ki je atipična za odrasle osebe. Hčerka je tako prisiljena prevzeti vlogo svoje mame v vseh pogledih, tudi spolnem življenju. Druga oblika se lahko pojavi, če je oče, kljub svoji fizični in navidezni dominanci, tisti, ki je čustveno odvisen od svoje partnerke. Mati je takrat tista, ki je do svoje družine čustveno hladna, s čimer se vzpostavijo pogoji za zamenjavo vlog. V definiciji matere kot žrtve strokovnjaki opredeljujejo ženske, ki so bile same žrtve spolne zlorabe v otroštvu. Nezmožnost interveniranja v zlorabljajoč odnos med očetom in hčerko je način zanikanja svoje lastne nepredelane travmatične izkušnje.

Družina ob razkritju incesta pogosto zanika dogajanje, okrivi otroka in ga spremeni v grešnega kozla. Žrtve tako le redko dobijo ustrezno podporo in pomoč, zato obstaja veliko tveganje, da bo travma ostala nepredelana, kar pa lahko vodi v uničujoče posledice za psihično zdravje posameznika. Med najbolj pogostimi posledicami so samomorilno vedenje, samopoškodovanje, delikventnost, seksualizirano vedenje, zloraba substanc, kronične psihoze, slaba samopodoba, posttravmatska stresna motnja, itd. Žrtve največ jeze, izdajstva in razočaranja čutijo do drugih družinskih članov, ki jih niso zaščitili pred zlorabo. Predvsem mama postane objekt jeze in sovražnosti. Zlorabljena hčerka namreč izkusi nemoč ženske na najbolj boleč način; skozi svojo lastno zlorabo in nato še skozi neučinkovitost ali nezmožnost svoje mame, da bi jo zaščitila.

V nekaterih primerih zlorabljajoč starš zlorabo opravičuje kot izkazovanje ljubezni in topline, žrtvi namenja veliko pozornosti in naklonjenosti ter jo na tak način zmanipulira v mišljenje, da je zloraba nekaj povsem normalnega. Posledično lahko razvije t.i. "slepoto izdajstva", ki služi kot obrambni mehanizem, ki ohranja otroku pomemben odnos in hkrati zmanjšuje stisko, ko pobeg ni možen. Žrtev tako upravičuje zlorabo, krivi sebe ali se ne zaveda, da je zlorabljena. V najhujših primerih lahko pride do popolne disociacije oz. potlačitve. Zloraba lahko celo spremeni kemično-hormonski sistem žrtve in jo "zasvoji". Sama bo iskala stik s storilcem, ker jo bo, na nezavedni ravni, zgolj to pomirilo. Ne govorimo o navezanosti na storilca, temveč na občutja, ki jih zloraba povzroča. To ji namreč predstavlja edini poznan odnos, brez katerega čuti praznino in nemir.

V odrasli dobi žrtve z nepredelano travmo tako iščejo ljudi, situacije in doživljanja, ki na travmo spominjajo. Privlačile jih bodo osebe, ki jim je bolečina spolne zlorabe poznana. Ni potrebno, da je oseba prav tako izkusila spolno zlorabo, temveč je lahko doživela kakšno drugo travmo, pri kateri so se vzbudila podobna občutja. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj se, po raziskavah sodeč, žrtvam incesta zlorabe ponavljajo tekom življenja. Vsaj polovica naj bi se namreč s spolno zlorabo srečala večkrat, še pogosteje pa se soočajo s fizičnim nasiljem v svoji lastni družini. Zaradi zlorabe namreč ne poznajo razmejitev, ne predvidijo nevarnosti hkrati pa jih vzdušje travme privlači. Zato pravzaprav ni presenetljivo, da se pogosto zgodi, da same postanejo mame spolno zlorabljenega otroka. Lahko pa seveda same postanejo storilke. Tako se torej vzorec ponavlja in govorimo o transgeneracijskem prenosu travme.

Potrebno se je zavedati, da je vsak primer zgodba zase in ga je kot takega smotrno tudi obravnavati. V primeru, da slutimo dogajanje spolne zlorabe, smo dolžni o tem obvestiti pristojne organe. Nikakor ne nudimo "pomoči", če za tovrstno delo nimamo ustreznih kompetenc. Najboljša zaščita, ki jo lahko nudimo žrtvam incesta je, da spregovorimo.

REFERENCE

Beard, K. W., Griffee, K., Newsome, J. E., Harper-Dorton, K. V., O’Keefe, S. L., Linz, T. D., … Nichols, A. N. (2017). Father-Daughter Incest: Effects, Risk-Factors, and a Proposal for a New Parent-Based Approach to Prevention. Sexual Addiction & Compulsivity, 24(1-2), 79–107.

Buchbinder, E. in Sinay, D. (2020). Incest Survivors’ Life-Narratives. Violence Against Women, 26 (8), 803-824.

Dietz, C. A., in Craft, J. L. (1980). Family Dynamics of Incest: A New Perspective. Social Casework, 61(10), 602–609.

Family interactions within incest and nonincest families. (1991). American Journal of Psychiatry, 148(1), 46–49.

Gqgabi, R. B., in Smit, E. I. (2019). Psycho-Social Effects of Father–Daughter Incest: Views of South African Social Workers. Journal of Child Sexual Abuse, 1–20.

Herman, J. (1981). Father-daughter incest. Professional Psychology, 12(1), 76–80.

Lawson, D. M., in Akay-Sullivan, S. (2020). Considerations of Dissociation, Betrayal Trauma, and Complex Trauma in the Treatment of Incest. Journal of Child Sexual Abuse, 1–20.

Repič, T. (2008). Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba.

Scott, R. L., in Stone, D. A. (1986). MMPI profile constellations in incest families. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 54(3), 364–368.

Testoni, I., Mariani, C. in Zamperini, A. (2018). Domestic Violence Between Childhood Incest and Re-victimization: A Study Among Anti-violence Centers in Italy. Frontiers in Psychology. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2018.02377.

Trobec, L. (2020). Koža. Dramsko besedilo.