[OKVIR: MIT ŠT. 40]

Strah pred lažnimi obtožbami spolne zlorabe je v javnosti še kar prisoten, kljub izredno majhnemu procentu izmišljenih prijav in ogromnemu število neprijavljenih zlorab. Nekoherentne zgodbe s strani žrtev tako pogosto niso upoštevane, čeravno je peritravmatična disociacija pogost pojav pri travmah spolne zlorabe.

Peritravmatično disociacijo povezujemo s travmami in je nekakšen obrambni mehanizem, ki povzroči odcepitev uma med travmatičnim dogodkom in takoj po njem. Kaže se kot modifikacija v dojemanju časa, prostora, telesa, itd. Posameznik lahko doživi tunelski vid, izven telesno izkušnjo, amnezijo, ipd. Disociacija tekom travme povzroči moteno delovanje v procesiranju spomina. Žrtve se po zlorabi tako lahko spominjajo zgolj fragmentov senzoričnih dražljajev kot so storilčev obraz, določen vonj, okus, zvok, itd., ne zmorejo pa poustvariti organizirane, koherentne pripovedi s pravim sosledjem dogodkov. Spolna zloraba je namreč travmatični dogodek, ki v žrtvi vzbuja veliko občutij grozljivega strahu, panike ter bolečine, kar lahko izzove v telesu zaščitno reakcijo, ki poskrbi, da se žrtev od zavestnega doživljanja situacije odklopi. Na tak način se pri posamezniku lahko odcepijo tako narativne komponente kakor tudi psihorganske komponente doživljanja dogodka. Žrtev lahko po dogodku izkusijo vsiljene fragmentarne, pogosto senzorne, spomine ali t.i. flashbacke, kar kaže na to, da ima senzorno-zaznavni spomin v primeru travmatičnega dogodka pogosto prioriteto pred kontekstualnim spominom. Pogosto se pertravmatična disociacija pojavi skupaj s tonično nepremičnostjo, hkrati je pojav peritravmatične disociacije, po nekaterih raziskavah, velik dejavnik tveganja za posttravmatsko stresno motnjo.

Peritravmatična disociacija je tako izkušnja derealizacije in depersonalizacije, ki služi kot odziv telesa na čustveno nabito ali življenjsko ogrožajočo situacijo. Pojavi se tako čustveni kot kognitivni odklop, kar posamezniku onemogoča postavljanja dogodka v smiselni kontekst. Žrtve spolne zlorabe, ki doživijo disociacijo, imajo tako težave v namernem spominjanju travme, vsiljenimi spomini ter se poslužujejo izogibajočih strategij tekom izpraševanja oz. zasliševanja, kar je seveda v sodni praksi lahko videno kot sumljivo. Poznavanje mehanizma peritavmatične disociacije je potrebno, tako za ozaveščanje javnosti, ki lahko pripomore k večjemu razumevanju in sočutju, kot tudi za boljše možnosti evalvacije v kazenskem postopku.

Tekom akcije Okvir se zbirajo donacije za organizacijo Združenje za MOČ, ki nudi psihosocialno pomoč žrtvam spolnega nasilja: https://zamoc.si/donacije/.

REFERENCE

Anderson, G. T. (2017). Attachment style, emotion dysregulation, peritraumatic dissociation, and affective vulnerabilities: a cognitive-affective model (Doctoral dissertation).

Gostečnik, C. Medgeneracijski prenos nasilja. INFORMACIJSKA DRUŽBA-IS 2018, 46.

Hardy, A., Young, K. in Holmes, E. A. (2009). Does trauma memory play a role in the experience of reporting sexual assault during police interviews? An exploratory study. Memory, 17(8), 783–788.

Hetzel-Riggin, M. D. (2010). Peritraumatic dissociation and PTSD effects on physiological response patterns in sexual assault victims. Psychological Trauma: Theory, Research, Practice, and Policy, 2(3), 192–200.

Krušič, M. (2010). Spolne zlorabe otrok in mladostnikov (Doctoral dissertation, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede).

Murphy, S., Elklit, A., Murphy, J., Hyland, P. in Shevlin, M. (2017). A Cross-Lagged Panel Study of Dissociation and Posttraumatic Stress in a Treatment-Seeking Sample of Survivors of Childhood Sexual Abuse. Journal of Clinical Psychology, 73(10), 1370–1381.

Nijenhuis, E., van Engen, A., Kusters, I. in van der Hart, O. (2001). Peritraumatic Somatoform and Psychological Dissociation in Relation to Recall of Childhood Sexual Abuse. Journal of Trauma & Dissociation, 2(3), 47–66.

Šmid, S. (2016). Stockholmski sindrom ter povezava s psihološko travmo in disociacijo: zaključna naloga (Doctoral dissertation, Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije).

Zoellner, L. A., Alvarez-Conrad, J. in Foa, E. B. (2002). Peritraumatic dissociative experiences, trauma narratives, and trauma pathology. Journal of Traumatic Stress, 15(1), 49–57.