[OKVIR: MIT ŠT. 563 ]

18. november je Evropski dan za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo, zato bomo danes spregovorili o spolni zlorabi otrok in mitu, ki je še vedno globoko zakoreninjen v zavest moderne družbe. Pedofilija je enako spolna zloraba otroka, spolna zloraba otroka je enako pedofilija. Zagotovo se termina med seboj prepletata, prekrivata in gresta pogosto z roko v roki, vendar se je potrebno zavedati, da ni vsak, ki spolno zlorabi otroka pedofil ter, da pedofilija ne rezultira vedno v zlorabi.

Pedofilija še vedno ni v polnosti razjasnjena, kljub številnim raziskavam. V grobem pa pedofile definiramo kot posameznike, ki skozi obdobje najmanj šestih mesecev izkusijo ponavljajoče, intenzivne spolne fantazije, želje ali vedenja, ki vključujejo spolno aktivnost s predadolescentnim otrokom ali otroci (13 let ali manj). Posameznik mora biti star vsaj 16 let in mora biti vsaj 5 let starejši od otroka, ki ga privlači. Intima v odraslem razmerju jim lahko povzroča stisko, odrasle osebe jih spolno ne privlačijo. Pedofilija je tako motnja v spolni preferenci oz. parafilija, za diagnozo katere ni potrebno, da se izvrši zloraba. Številni pedofili nikoli spolno ne zlorabijo otroka.

Distinkcija ni pomembna zgolj na ravni izvršitve dejanja, temveč je bistvena razlika tudi v profilu zlorabljajočega. Storilec nima nujno pedofilskih nagnjenj, do zlorabe lahko namreč pride iz oportunističnih oz. situacijskih razlogov ali kot zadovoljevanje čustvenih potreb, ki nimajo veze s spolno potešitvijo. Posameznik, v takem primeru, čuti spolno privlačnost do odraslih oseb in z njimi tvori intimne odnose, ki pa so nefunkcionalni. Skozi zlorabo sprošča frustracije, ki jih čuti zaradi slabe samopodobe, pomanjkanja čustvene in fizične povezanosti s partnerjem itd., ter občutja povezana s sramom, nemočjo in neustreznostjo. Tak tip storilca je zelo pogost predvsem, kadar govorimo o incestu.

Razlikovanje med spolno zlorabo otroka, ki je kaznivo dejanje, in pedofilijo, ki jo definiramo kot parafilijo in se lahko (a ne nujno) odraža v zlorabi, je bistveno pri ozaveščanju javnosti o tej problematiki. Hkrati je zelo pomembno, da se zavedamo, da ni vsak storilec pedofil, saj nam to lahko omogoča boljšo preventivno zaščito otrok in podporo zlorabljenim otrokom.

Tekom akcije Okvir se zbirajo donacije za organizacijo Združenje za MOČ, ki nudi psihosocialno pomoč žrtvam spolnega nasilja: https://zamoc.si/donacije/.

REFERENCE

Cromer, L. D. in Goldsmith, R. E. (2010). Child Sexual Abuse Myths: Attitudes, Beliefs, and Individual Differences. Journal of Child Sexual Abuse, 19(6), 618–647.

Feelgood, S.in Hoyer, J. (2008). Child molester or paedophile? Sociolegal versus psychopathological classification of sexual offenders against children. Journal of Sexual Aggression, 14(1), 33–43.

Pedneault, A. (2019). Public (Mis)perceptions of Individuals Who Sexually Abuse Children and the Implications Thereof. Child Abuse and Neglect, 419–433.

Richards, K. (2017). Born This Way? A Qualitative Examination of Public Perceptions of the Causes of Pedophilia and Sexual Offending against Children. Deviant Behavior, 39(7), 835–851.

Repič, T. (2008). Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba.

Seto, M. C. (2004). Pedophilia and sexual offenses against children. Annual Review of Sex Research, 15(1), 321-361.