[OKVIR: MIT ŠT. 86]

"Znotraj partnerskega odnosa si vendar že dal privolitev." "To je tvoja dolžnost." "Včasih se je potrebno malo prilagoditi, da ustrežeš pomembnemu drugemu." Samo nekatere izjave, ki nakazujejo, kako se je, skozi zgodovino ter vse do danes, v javnosti pogosto gledalo na spolno zlorabo v intimnem odnosu. Kot da to ni. Kljub dejstvu, da je tretjina vseh spolnih zlorab povzročena v romantičnih vezah.

Spolna zloraba v partnerskem razmerju v preteklosti v sodnem sistemu ni obstajala, ni bila opredeljena in storilec ni bil kazensko preganjan. Zaskrbljujoče je dejstvo, da so se šele v 90-ih letih prejšnjega stoletja začeli, v svetu, vzpostavljati zakoni, ki prepoznavajo možnost takšne zlorabe. Pravna ureditev tega področja je takrat naletela na velik odpor s strani javnosti, češ, da je spolno nasilje v intimnem odnosu nemogoče, da je spolnost pravica in dolžnost v dotičnih odnosih, da taki zakoni neprimerno posegajo v družine ter jih uničujejo, da se tako omogoča, predvsem ženskam, ki so v takih primerih najpogosteje v vlogi žrtve, da partnerja lažno obtožijo, ipd. V očeh mnogih lahko ta prepričanja srečamo še danes, kljub temu, da je spolna zloraba v romantičnih zvezah ena izmed najpogostejših oblik spolnega nasilja nad ženskami, kar bi lahko bil tudi eden izmed razlogov za številčnost tovrstnega pojava. Tako žrtve kot storilci v teh primerih namreč skozi takšna stališča opravičujejo zlorabo.

Žrtve imajo velikokrat težavo sprejeti, da se znotraj odnosa dogaja zloraba, jo zanikajo, opravičujejo in se krivijo. Prepričujejo sebe in okolico, da je problem v njihovi frigidnosti, aseksualnosti, zaprtosti, itd. Občutja partnerja so jim pomembnejša, zato delujejo v skladu z njegovimi željami, da se ne bi počutil zavrnjenega ali osramočenega, ne glede na to, koliko bolečine, sramu in groze jim početje povzroča. V prepričanju, da lahko odnos in z njim »spolne težave« rešijo, se pretvarjajo, da v aktu zlorabe uživajo.

Spolna zloraba v razmerju je večinoma pospremljena s fizično in čustveno zlorabo, kot je degradacija, izsiljevanje, manipuliranje, kontroliranje ter izolacija žrtve od okolice. Storilec na tak način pridobi na moči v odnosu, si vzame, kar mu "pripada" in žrtvi omeji možnost iskanja pomoči. Zloraba je tako dostikrat dolgotrajna, saj se žrtev ne zaveda več kaj je resnično in se bori z občutji ljubezni do storilca, krivde, sramu, strahu hkrati pa ima občutek, da se nikamor ne more zateči po pomoč. Poleg tega je prijava lahko sprejeta z določeno mero skepticizma, saj je vendar z vstopom v razmerje privolila v spolne odnose. Že brez iskanja opravičil in prelaganja odgovornosti je spolna zloraba ena najhujših travm, zato je čas, da se, kot družba, naučimo sprejeti ter spoštovati zavrnitev, ne glede na odnos, v katerem je bila podana.

Tekom akcije Okvir se zbirajo donacije za organizacijo Združenje za MOČ, ki nudi psihosocialno pomoč žrtvam spolnega nasilja: https://zamoc.si/donacije/.

REFERENCE

Black, D. A., Heyman, R. E. inSmith Slep, A. M. (2001). Risk factors for male-to-female partner sexual abuse. Aggression and Violent Behavior, 6(2-3), 269–280.

Featherstone, Lisa (2017). ‘That's What Being A Woman Is For’: Opposition To Marital Rape Law Reform In Late Twentieth-Century Australia. Gender & History, 29(1), 87–103.

Harper, S. B. (2019). Exploring the Relationship Between Intimate Partner Sexual Assault, Severe Abuse, and Coercive Control. In Handbook of Sexual Assault and Sexual Assault Prevention (pp. 813-831). Springer, Cham.

Krienert, J. L. in Walsh, J. A. (2018). An examination of intimate partner sexual violence: Comparing marital and nonmarital incidents employing NIBRS data, 2008–2012. Partner Abuse, 9(1), 41-57.

Kwiatkowski, L. (2018). A “Wife’s Duty” and Social Suffering: Sexual Assault in Marital Relationships in Vietnam. Journal of Aggression, Maltreatment & Trauma, 1–17.

Tarzia, L. (2020). Women’s Emotion Work in the Context of Intimate Partner Sexual Violence. Journal of Family Violence, 1-9.