Kdo sem jaz, ki ti sodim?

"Pojdi iz cone udobja." Poskušam. To je moj poskus. Koliko nelagodja, koliko strahu. Ali sploh znam, ali sem dovolj dobra, ali sem dovolj zanimiva, ali imam dovolj strokovne podlage? Vse, kar lahko zreduciramo na eno bistveno komponento - sram. In kdaj sram izgubi svojo moč? Ko o njem govorimo. Torej, spregovorimo.

Sram je čustvo, ki ga v večini vsi dobro poznamo in za katerega uporabljamo neomejeno število mehanizmov v upanju, da se mu uspemo izogniti, ga potlačiti, zaobiti. Čustvo, o katerem ne spregovorimo radi; zanj najdemo celo kopico imen, ki v samem bistvu le želijo skriti dejstvo: "Sram me je." To je tisti glas, ki pravi, da nismo dovolj dobri, da nismo vredni, da nismo edinstveni, da si ne zaslužimo ljubezni, pozornosti, povezanosti z drugim. Najbolj neznosno pri sramu je morda ravno to, da ga najpogosteje doživljamo v interakciji z drugimi, predvsem nam pomembnimi osebami ali osebami, katerim priznavamo avtoriteto. Posledično nam je pomembno, kaj si o nas mislijo. Najbolj uničevalen je ravno zato, ker deluje na ravni posameznikovega doživljanja lastnega jaza. V trenutkih sramu doživljamo, da mi kot osebe, naše razmišljanje, naše obnašanje, osebnost ali zmožnosti niso dovolj dobre. Nekateri strokovnjaki v sramu vidijo svarilo, ki nam sporoča, da kršimo potrebo po biti dober ali celo najboljši. Potrebo, ki izvira iz želje, da bi bili opaženi in upoštevani.

Sram tako zajema celotno osebo in vpliva na samospoštovanje, zato je logično, da so nekatere raziskave lahko povezale doživljanje sramu s širokim spektrom duševnih težav kot so depresija, nizka samopodoba, nasilje, spolne zlorabe, prehranjevalne motnje itd. Ni čudno potemtakem, da so ga raziskovalci označili tudi kot glavno čustvo in vzrok čustvenih stisk našega časa.

Seveda ima sram (tako kot vsa ostala čustva) tudi pomembno funkcionalno in evolucijsko vlogo. Razvil naj bi, da bi služil namenom, ki so nam skozi zgodovino pripomogli k preživetju. Pomagal naj bi nam zaščititi naše socialne stike in status ter nas opozoril na to, da je naša socialna pripadnost ogrožena. Ker smo ljudje odnosna bitja, je povezanost z drugimi ključna za naš obstoj. Dokazano je, da ima lahko občutenje sramu koristne posledice, kot je npr. želja po izboljšanju samega sebe.

Dejstvo je, da ga z izjemo sociopatov, občutimo vsi in je del našega običajnega čustvenega procesiranja. Vprašanje pa je, od česa je odvisno, ali bomo kot posamezniki razvili "funkcionalni" sram ali "uničevalni" sram? Seveda je odvisno tudi od dane situacije, načeloma pa je dinamika razvoja sramu odvisna od odnosa med primarnimi skrbniki in otrokom, praviloma govorimo o starših. Odnos, ki bo temeljil na zaupanju in v katerem bo otrok postavljen pred omejitve, ki mu jih postavlja starš, na sočuten in ljubeč način, bo posamezniku omogočal, da skozi življenje razvije funkcionalno soočanje s sramom. Posledično bo sposoben vključevanja v družbene skupine in ohranjanja socialnega statusa. Raziskave so pokazale, da starši, ki hitro odpustijo in delujejo v smeri sprave, spodbujajo otrokovo zmožnost prepoznavanja in priznavanja sramu, kar vodi v redukcijo agresivnega vedenja. Starši, ki so neodzivni, ko pride do zadovoljevanja otrokovih osnovnih potreb, in mu onemogočajo raziskovanje sveta in svojih lastnih omejitev, pa temeljno prispevajo k razvoju nefunkcionalnega sramu. V takih primerih lahko govorimo o odzivih kot so izogibanje, potlačitev, zanikanje, premestitev čustvenega stanja na jezo ali krivdo itd. Nikakor pa ne smemo gledati na to, kakor da smo v tem pogledu popolnoma determinirani s strani odnosa s starši. To je zgolj košček sestavljanke, ki nam morda lahko pomaga bolje razumeti same sebe.

Popolnoma razumljivo je, da se v določenih situacijah vsi poslužujemo nefunkcionalnih odzivov, še posebej ko govorimo o sramu, ki je eno izmed najtežjih čustev, kadar govorimo o regulaciji čustvenih stanj. Kako se bomo odzvali, ko nas preplavi sram, je odvisno tudi od reakcije drugih. V okolju, kjer bomo s strani drugih dobili spoštljiv, sočuten odziv namesto obsojajočega ali zaničevalnega, bomo veliko lažje sprejeli lasten sram, se z njim soočili, prevzeli odgovornost in poskusili popraviti "škodo". S tem, ko si dovolimo začutiti sram in se z njim soočimo, se le-ta, skozi refleksijo in razumevanje, zmanjša. Hkrati je zelo pomembno v kakšni meri smo sposobni biti sočutni do sebe. Veliko bolj smo zmožni sprocesirati in sprejeti sram, če se zavedamo in sprejemamo svoje lastne omejitve, pomanjkljivosti in neuspehe. Sprejemajoča okolica pa je eden izmed ključnih dejavnikov, ki nam lahko pomaga pri razvijanju sočutja do sebe.

Čutiti empatijo, ko se gre za nas same, je morda ena težjih nalog današnjega časa. Sami sebi smo velikokrat največji kritik, kar nas ponovno vodi k sramu. Morda je to tudi zato, kot trdi avtor David McCullough, ker v večini živimo v coni udobja, v mehurčku, kjer vsi verjamemo, da smo nadpovprečni. Življenje v tej iluziji pa nas spodbuja, da se spoprijemamo zgolj z izzivi, za katere smo navidezno prepričani, da vodijo v pozitiven izid. To pa nas prikrajša za izkušnjo, da se soočimo s strahom, ki ga prinaša možnost neuspeha; da se kljub tej možnosti potrudimo ter da izkusimo neuspeh in zato osebnostno zrastemo. Ker nismo vajeni stopati v stik z neuspehom in ker smo tako zelo prepričani v svojo nadpovprečnost, je trenutek, ko smo prisiljeni priznati poraz, tako veliko bolj uničevalen, občutek sramu pa tako zelo večji. Brené Brown, profesorica, raziskovalka sramu in ranljivosti ter avtorica številnih knjig, nas nagovarja, da "sprejmemo to, kar smo, in izpustimo podobo tega, kar mislimo, da bi morali biti". Nismo popolni, nismo niti najboljši, smo pa ustvarjeni, da prenesemo stiske, in smo vredni povezanosti z drugimi.

Morda kliše, a vendar: ko smo pripravljeni sprejeti svoje pomanjkljivosti kot enega temeljnih elementov nas samih in si s tem posledično dovolimo biti ranljivi, postane soočanje s sramom veliko lažje. Ko dovolimo drugim, da nas vidijo v celoti, v vsej naši ranljivosti, sram polagoma izgublja svojo moč. Pomislimo samo, kolikokrat si v trenutkih sramu, dejansko drznemo priznati drugemu: "Sram me je." Ali raje zamenjamo temo, se pretvarjamo, da nam je vseeno, dodamo kakšen humorni vložek ali kako drugače zaobidemo čustvo, ki nas preplavlja? Česa se bojimo? Odziva drugega? Pa če si samo predstavljamo situacijo, kjer drugemu priznamo, da nas je sram, da se ne čutimo dovolj dobre, sposobne itd. Bo odziv res posmehovalen, ponižujoč, nespoštljiv? V večini primerov bomo s strani drugega dobili sočutje in spodbudo. V nasprotnem primeru pa se seveda poraja vprašanje, kdo je tukaj močnejši, pogumnejši: mi, ki si kljub strahu upamo razkriti sebe, ali tisti, ki ne zmore prenesti tuje ranljivosti?

Morda je čas, da spregovorimo. Morda je čas, da si dovolimo biti ranljivi. Morda je čas, da stopimo iz cone udobja in se soočimo s sramom (kar zame delno pomeni tudi objava tega posta). Morda je tudi čas, da spoznamo in sprejmemo same sebe - kot svoje največje kritike in sodnike.

Vse, ki vas tema še dodatno zanima, pa vabim k ogledu posnetka Brené Brown: Listening to Shame.

REFERENCE

Brown, B. (2006). Shame Resilience Theory: A Grounded Theory Study on Women and Shame. Families in Society: The Journal of Contemporary Social Services, 87(1), 43–52. https://doi.org/10.1606/1044-3894.3483

Cibich, M., Woodyatt, L., & Wenzel, M. (2016). Moving beyond “shame is bad”: How a functional emotion can become problematic. Social and Personality Psychology Compass, 10(9), 471–483. https://doi.org/10.1111/spc3.12263

Cutright, M. (2014). Daring Greatly: How the Courage to Be Vulnerable Transforms the Way We Live, Love, Parent, and Lead. Journal of College and Character, 15(4). https://doi.org/10.1515/jcc-2014-0032

Hohler, V. (2019). Doživljanje sramu pri ženskah v nasilnem partnerskem odnosu [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta]. Repozitorij UL: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=111541

Praper, P. (2010). Sram in krivda v psihoterapiji. KAIROS - Slovenian Journal of Psychotherapy, 4 (3/4), 15 -29.

Rožič, T., Torkar, M., Erzar, T. in Kompan Erzar, K. (2010). Kako sva se spoznala: dinamika sramu in ranljivosti v partnerskih odnosih in terapevtski potencial vpogleda v vzajemno afektivno dinamiko. Bogoslovni vestnik, 70 (3), 415-429.

Velotti, P., Garofalo, C., Bottazzi, F. in Caretti, V. (2017). Faces of Shame: Implications for Self-Esteem, Emotion Regulation, and Well-Being. The Journal of Pyschology, 151 (2), 171-184. https://doi.org/10.1080/00223980.2016.1248809

Walker, J. (2017). Shame and Transformation in the Theory and Practice of Adult Learning and Education. Journal of Transformative Education, 1-18. https://doi.org/10.1177/1541344617699591