Le kaj bi jaz brez tebe?

"Moja mama je moja najboljša prijateljica." "Vsi moji partnerji so bili preslabi v očeh moje mame/očeta." "Z mamo sva si izredno blizu, z očetom pa nikoli nisem imel dobrega odnosa." "Mamin sinko." "Očetova princeska." Takšne in podobne izjave slišimo kar pogosto, mar ne? Malo v šali, malo zares, včasih kot hvalo, včasih z rahlim priokusom obžalovanja ali grenkobe. Pa vendar nič kaj takega. Malo bolj navezana mama, malo bolj sentimentalen oče. V imenu ljubezni, kajne? Ne. V bistvu govorimo o zamenjavi vlog, prestavitvi mej in podrti hierarhiji v družinski dinamiki. Govorimo o čustveni zlorabi.

Odnos med primarnimi skrbniki in otrokom je eden najpomembnejših ali celo najpomembnejši odnos, ki ga tvorimo človeška bitja. Postavlja temelje otrokovemu doživljanju sveta, sebe in pomembnih drugih. Bistveno izoblikuje otrokovo osebnost, način vzpostavljanja in delovanja v odnosih, sprejemanje življenjskih odločitev in celostno vedenje. Starši so tisti, ki v odnosu do svojih otrok nosijo odgovornost, da poskrbijo za temeljne fizične in psihične potrebe ter dobrobit otroka. Pa vendar se vse prepogosto dogaja, da postane otrok tisti, ki je primoran zadovoljevati čustvene potrebe enega od partnerjev. Prisiljen je prevzeti vlogo čustvenega partnerja svojemu staršu, postati postaršen otrok in sodelovati pri prikritem incestu.

Čustveno partnerstvo je subtilen proces v družinskem sistemu, ki ga je včasih težko zaznati in je zato mnogokrat spregledan. V želji po izognitvi občutkom osamljenosti, bolečine, praznine itd., ki jih prinaša nefunkcionalen partnerski odnos ali psihična oz. fizična odsotnost enega od partnerjev, se eden (ali oba) od staršev čustveno opre na otroka. Pride do preobrata vlog in lahko govorimo o psihološki poroki med otrokom in staršem. Otrok postane objekt ljubezni, naklonjenosti in intime. Otrok prepozna, da je za vzdrževanje ravnovesja v družinski dinamiki in ohranjanje bližine s staršem, potrebno žrtvovati svoje lastne potrebe in se v celoti posvetiti čustveni skrbi za starša. Hkrati pa odnos z drugim skrbnikom neredko postane odtujen ali celo sovražen.

Konkretno govorimo o primerih, kjer otrok postane svojemu staršu zaupnik, prijatelj, čustvena opora. Pogosto ima otrok posebne privilegije v družini, starš čuti izredno stisko ob otrokovem odhodu, zavrača potencialne partnerje ipd. Otrok in okolica lahko doživljata, da ima le-ta s staršem posebno vez, nezavedajoč se, da gre za prekoračitev meja in podiranje družinske hierarhije. Jasne meje in hierarhija, ki postavljajo starša v vlogo skrbnika in avtoritete, pa so ključnega pomena za zdrav in funkcionalen razvoj otroka ter njegovo delovanje v odrasli dobi.

Temelj vsake nefunkcionalne družine je, po mnenju strokovnjakov, nefunkcionalen partnerski odnos. Nezmožnost vzpostavitve intime in zdrave bližine (ter spolnosti) postane vzrok nezadovoljstva pri vsaj enem od partnerjev. V takih družinah pogosto vlada nenapisano pravilo, ki onemogoča čustveno izražanje in spodbuja izogibanje konfliktom. Nesrečen posameznik, ki o tem ne sme spregovoriti, svoje zatočišče poišče v otroku. Raziskave so pokazale, da odkrito konflikten odnos med partnerjema reflektira v zavezniškem odnosu med staršem in otrokom istega spola. Med staršem nasprotnega spola in otrokom v tem primeru pride do odtujenosti. V partnerskem odnosu, kjer vlada čustvena oddaljenost pa se povežeta starš in otrok nasprotnega spola. Starš v tem odnosu išče intimno bližino, ki jo pogreša pri partnerju, kar v nekaterih primerih lahko vodi tudi do spolne zlorabe otroka.

Dejstvo je, da otrok nikoli ne more v polnosti zadovoljevati čustvenih in psiholoških potreb svojih staršev, ki ga z namenom, da se izognejo bolečini nezdravega partnerskega odnosa, izrabijo in spremenijo v nadomestnega partnerja. To pa posledično rezultira v otrokovem čutenju krivde, neustreznosti, sramu, slabe samopodobe ipd. Posledice čustvenega partnerstva se lahko kažejo tudi v motnjah osebnosti, motnjah pozornosti in hiperaktivnosti, depresiji, psihosomatskih simptomih itd. Hkrati ima oseba pogosto težave pri separaciji, s starši ostaja zlita v odrasli dobi in se težko osamosvoji. Avtonomija in občutek identitete sta močno motena. Otrok navadno razvije tudi stil nevarnega navezovanja v odrasli dobi, kar mu onemogoča vzpostavljanje zdravega romantičnega odnosa.

Postaršeni posamezniki imajo v večini v odraslosti velike težave z vstopanjem v in ohranjanjem intimnih odnosov. Na podlagi dinamike v izvorni družini so se lahko naučili, da je za ohranjanje odnosa potrebno potlačiti svoja čustva in biti stalno na voljo drugemu. Same sebe doživljajo zgolj kot "pomočnike" drugim, to postane njihova identiteta. Pogosto si ravno zato poiščejo egocentrične čustveno nedostopne partnerje, ki ne slišijo in ne upoštevajo njihovih čustvenih potreb. Ponovi se vzorec, ki ga posameznik že pozna iz izvorne družine. Povsem logično je, da se tako tudi oni naslonijo na svojega otroka in krog se sklene.

Lahko pa jim intimni odnosi začnejo predstavljati prostor utesnjenosti, zadušitve, nezadovoljenosti, zato se odnosom začnejo izogibati. Partnerje doživljajo kot oklepajoče, nevarne in izredno invazivne. V razmerju zato stalno iščejo neko vrsto pobega kot so raznorazne afere, alkohol, hobiji, delo ipd. ali pa skačejo iz zveze v zvezo, saj preprosto niso zmožni ohranjati bližine v odnosu. Govorimo o strahu pred zavezanostjo, ki se najpogosteje kaže pri moških, ki so bili ljubljenčki svojih dominantnih mater. Pri ženskah, ki so bile nadomestne partnerice, pa največkrat govorimo o obupanem iskanju ljubezni in zelo seksualiziranem vedenju. V primeru, da se povezava med staršem in otrokom v odraslosti ne razdre, se v partnerskem odnosu, ki ga tvori postaršeni posameznik, ustvari triangulacija znotraj katere se posesivni starš in partner borita za prevlado.

Dejstvo je, da postaršeni otrok ni kriv za dogajanje v izvorni družini, kot odrasel posameznik pa, tako kot vsi, postane odgovoren za svoja čutenja, reakcije, vedenje. In čas je, da vzame svoje življenje v svoje roke.

Po vsej verjetnosti svojih staršev ne bomo spremenili, lahko pa spremenimo čustveno vez in svoj odnos do njih ter jim morda naslednjič, ko nas vprašajo: "Le kaj bi jaz brez tebe?" damo vedeti, da je čas, da to spoznajo.

REFERENCE

Bagget, E.A. (2010). FAMILIAL PREDICTORS OF YOUNG ADULT ROMANTIC RELATIONSHIP FUNCTIONING: A CLOSER LOOK AT BOUNDARY DISSOLUTION. [Magistrsko delo, University of Georgia].

Bourassa, K. (2010). Compulsive Caregiving: Emotional Parentification in Childhood and Its Association With Romantic Relationships in Late Adolescence and Early Adulthood. [Doktorska dizertacija, University of Virginia].

Byng-Hall, J. (2008). The significance of children fulfilling parental roles: implications for family therapy. Journal of Family Therapy, 30(2), 147–162.

Chojnacka,B.(2018). Destructive sense of responsibility in individuals with experience of parentification: A biographical perspective. Social Pedagogy and Social Education: Bridging Traditions and Innovations, 35-42.

Fitzgerald, M. M., Schneider, R. A., Salstrom, S., Zinzow, H. M., Jackson, J., in Fossel, R. V. (2008). Child sexual abuse, early family risk, and childhood parentification: Pathways to current psychosocial adjustment. Journal of family psychology, 22(2), 320.

Lutman, V. (2017). POVEZANOST MED IZKUŠNJO POSTARŠENJA V OTROŠTVU TER STRAHOM PRED INTIMNOSTJO IN ZADOVOLJSTVOM V PARTNERSKEM ODNOSU [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta]. Repozitorij UL: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=96388

Madden, A. R., in Shaffer, A. (2016). The Relation Between Parentification and Dating Communication. The Family Journal, 24(3), 313–318.

Mayseless, O., in Scharf, M. (2009). Too close for comfort: Inadequate boundaries with parents and individuation in late adolescent girls. American Journal of Orthopsychiatry, 79(2), 191–202.

Swanson, J.A. (2009). PARENTAL PSYCHOLOGICAL CONTROL AND MUTUALLY AUTONOMOUS RELATIONSHIPS IN EMERGING ADULTHOOD: EMOTIONAL VALENCE AS A MODERATOR. [Doktorska dizertacija, Miami University].