Od kod te poznam?

Ali nisem to že doživela? Pogosto se mi zdi, da se znajdem v podobnem odnosu, situaciji, prepiru. Druga oseba, ista prepreka, isti občutki, ista bolečina. Predvsem se nam to dogaja v bližnjih odnosih, v partnerskih odnosih. Oseba, za katero imamo na začetku občutek, da v ničemer ne spominja na bivšega partnerja, čez čas pa pritisne na isto ranljivo točko, ki jo že poznamo iz preteklosti. Na neki točki se je potrebno vprašati, kaj te situacije in odnosi povedo o meni? Kdo me privlači? Koga privlačim? Zakaj?

Potrebno se je zavedati, da je želja po odnosu ena najbolj temeljnih človeških potreb. Odnose dejansko potrebujemo, da lahko normalno funkcioniramo. Bistveno prispevajo k našemu (duševnemu) zdravju in dobremu počutju. Eden najpomembnejših odnosov, ki ga tvorimo v odrasli dobi je seveda partnerski odnos. Partner je običajno tista oseba, ki nam je najbližje, posledično je to odnos, ki nam največ pomeni.

Izbira partnerja ali potencialnega partnerja se nam lahko zdi zavestna, včasih morda celo naključna. Vendar pa govorimo o zelo kompleksnem procesu, kjer sodelujejo naše želje, motivi, predstave, cilji in skupek nezavednih vsebin. Kljub temu, da pri izbiri zavedni dejavniki in fizična privlačnost igrajo svojo vlogo, so nezavedni dejavniki gonilna sila, ki nas vodi pri iskanju potencialnih (intimnih) partnerjev.

Na kakšen način se spuščamo v odnose, kako jih oblikujemo in kako delujemo znotraj njih, je v veliki meri odvisno od stila navezanosti, ki smo ga kot otroci razvili v svoji primarni družini. Tip navezanosti se razvije v odnosu s starši oz. primarnimi skrbniki in sicer se izoblikuje glede na odzivnost le-teh. V tem odnosu se priučimo kaj odnos sploh je, koliko smo vredni, koliko smo ljubljeni, koliko si lahko dovolimo biti ranljivi itd., in to nas spremlja skozi celo življenje kot način, kako se navezujemo na druge ljudi (predvsem romantične partnerje). Pri odraslih posameznikih, upoštevajoč, kako oseba doživlja sebe ter kako doživlja drugega, lahko razlikujemo med štirimi stili navezanosti: varna navezanost, strah pred intimno navezanostjo, prezasedenost z navezanostjo in izogibanje navezanosti.

Varno navezane osebe se z drugimi zlahka povežejo. Druge doživljajo kot vredne zaupanja, sebe kot vredne ljubezni in spoštovanja. Vidijo se kot individualne posameznike, ki v odnosu ne izgubijo svoje avtonomnosti. Posledično se na drugega lahko oprejo in drugi na njih, brez da bi jih to ogrožalo.

O strahu pred intimno zavezanostjo govorimo pri posameznikih, ki si po eni strani močno želijo stika, po drugi pa jih je ravno tako strah odnosov. Sebe in druge vidijo negativno, bojijo se biti ranljivi, v razmerju so pogosto pasivni in odvisni. Ta tip navezanosti se razvije pri osebah, ki so jih starši zavračali.

Osebe, prezasedene z navezanostjo se odnosov oklepajo, brez odnosa težko zdržijo. Sebe vidijo negativno, druge doživljajo pozitivno. Pogosto so v razmerju posesivni in zelo odvisni od partnerja.

Posamezniki z izogibajočo navezanostjo se ne želijo zanašati na druge osebe, biti brez čustvenega odnosa jim ne predstavlja težave. Sebe doživljajo pozitivno, druge kot nevarnost. Govorimo o osebah, ki v obdobju otroštva ob sebi niso imeli odrasle osebe, na katero bi se bilo moč zanesti. Lahko so bile prisotne tudi zlorabe.

Seveda je večji procent populacije (okoli 70%) razvil stil varne navezanosti, vendar se je potrebno zavedati, da imamo vsi v sebi primesi ne-varnih tipov navezanosti, ne glede na prevladujoči stil. To pa pomeni, da se znotraj partnerskega odnosa vsi poslužujemo nefunkcionalnih odzivov, kadar se znajdemo v določenih situacijah, ki nas spominjajo na rane iz zgodnjega otroštva.

V partnerski odnos vstopamo v upanju, da bo le-ta varen, da bo v njem čutiti pripadnost, svobodo in intimnost, da bo to odnos, ki bo zadovoljil vse naše potrebe, vendar temu pogosto ni tako. Pogosto se v partnerskem odnosu znajdemo v podobnih scenarijih, podobnih čustvenih stanjih, kot smo jih že doživljali v otroštvu. To seveda ni naključje. Mag. Sanja Kranjc v svojem prispevku ta pojav poimenuje Sindrom vračanja domov. Gre za to, da najmočnejšo privlačnost čutimo ob osebah, ki prebudijo naše nezavedne potlačene vsebine, ki smo jih ponotranjili tekom otroštva. Na podlagi teh vsebin se v odrasli dobi odločamo za življenjskega sopotnika. Iščemo podobno vzdušje, podobne čustvene situacije in izkušnje, ki smo jih doživeli v primarni družini. Predvsem negativne izkušnje, vtisi, bolečine in travme, ki smo jih doživljali kot otroci, postanejo vodilo pri vzpostavljanju intimnih odnosov. Atmosfera, ki jo poznamo iz mladosti, nam namreč, ne glede na to, kako nefunkcionalna in boleča je morda bila, predstavlja varnost. To poznamo, to razumemo, tukaj znamo delovati. To je za nas odnos, to nam predstavlja ljubezen in to je način, kako se odnose vzpostavlja.

Poleg varnosti, ki nam jo predstavljajo že ustaljeni vzorci, pa nas le-ti privlačijo tudi zato, ker upamo, da bomo tokrat dobili drugačen odziv in jih bomo posledično uspeli razrešiti. Na nezavedni ravni si želimo nekoga, ki nam bo ta občutja pozdravil. Prevečkrat pa se dogodi ravno nasprotno. Partnerski odnos postane bojno polje, kjer preigravamo stare vzorce in se vrtimo v krogu obtoževanja, jeze, sramu ipd., ki kaže na dinamiko razreševanja konfliktov, ki jo poznamo iz otroštva. Ob osebi, ob kateri smo se nekoč počutili najbolj varno in sprejeto, se nam sedaj prikradejo občutki nevrednosti, ne upoštevanosti, krivde - bolečine, ki jo že tako dobro poznamo.

Tako vzorci kot tip navezanosti se tekom življenja lahko spremenijo. Prvi korak je seveda, da jih ozavestimo. Kako doživljam sebe, kako doživljam pomembne druge, kdaj se počutim najbolj ranljivega, katera občutja, situacije, odnosi se mi stalno ponavljajo, ipd. Nato pa jih je potrebno deliti. Ljudje težka občutja in trenutke ranljivosti radi potlačimo, se jim izognemo ali se umaknemo. Na tak način smo se naučili preživeti v primarni družini, v odrasli dobi pa isti obrambni mehanizmi niso več funkcionalni za vzpostavljanje zdravih odnosov. Zato se je potrebno z njimi soočiti in jih opustiti. Dovolimo si biti ranljivi. Dovolimo si prejeti drugačen odziv, ki nam bo pomagal na poti celjenja naših psiholoških ran. Spregovorimo. Prekinimo vzorec.

REFERENCE

Bartholomew, K. (1990). Avoidance of Intimacy: An Attachment Perspective. Journal of Social and Personal Relationships, 7(2), 147–178.

Erzar, T. in Kompan Erzar, K. (2011). Teorija navezanosti. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba.

Gostečnik, C. (2010). Neprodirna skrivnost intime. Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski družinski inštitut.

Gostečnik, C. (2016). Zakaj se te bojim? Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski družinski inštitut.

Gostečnik, C. (2009). Me imata kaj rada? Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski družinski inštitut.

Koerner, A. F., in Fitzpatrick, M. A. (2002). You never leave your family in a fight: The impact of family of origin on conflict‐behavior in romantic relationships. Communication Studies, 53(3), 234–251.

Kozina, A. (2016). Prisotnost travmatične izkušnje v primarni družini pri klientih s težavami z nezvestobo in pomembni dogodki v psihoterapevtskem procesu. Kairos, 10, 45-62.

Kranjc, S. (2018). Lepa dekleta ljubijo barabe. Zavod Amasia.

Marković, M. (2018). Romantično ljubosumje in relacijska družinska paradigma kot podlaga relacijski družinski terapiji. Bogoslovni vestnik, 78 (4), 1101-1110.

Poljak Lukek, S. (2017). Ko odnosi postanejo družina. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba.

Poljanec, A. in Šömen, B. (2006). Razlike v oceni stila navezanosti, samopodobe in osebnostne čvrstosti pri poročenih in ločenih ženskah. Psihološka obzorja, 15 (1), 127-140.

Rožič, T. (2003). Sistemsko relacijska terapija in primer iz klinične prakse. Psihološka obzorja, 12 (2), 173-148.

Rožič, T., Torkar, M., Erzar, T. in Kompan Erzar, K. (2010). Kako sva se spoznala: dinamika sramu in ranljivosti v partnerskih odnosih in terapevtski potencial vpogleda v vzajemno afektivno dinamiko. Bogoslovni vestnik, 70 (3), 415-429.

Žvelc, M. in Žvelc, G. (2006). Stil navezanosti v odraslosti. Psihološka obzorja, 15, 51-64.