Sem neviden - a?

Pogled družbe na žensko jo v večini še vedno določa kot nežnejši, milejši in pogosto tudi podrejen spol. Ženske običajno povezujemo s skrbnostjo, čustvenostjo, čutnostjo in ljubeznivostjo, predvsem v primerjavi z moškim spolom. Zlasti ženska v vlogi matere je videna kot tista, ki otroku zagotavlja varno zatočišče, razumevanje ter topel in ljubeč odnos. Nikakor ne trdim, da je tak vidik popolnoma napačen, morda pa rahlo ozkogleden in v določenih situacijah nevaren. Slepo zaupanje v "materinski nagon" namreč lahko znatno prispeva k uničujočim posledicam, ko se soočamo z incestuoznimi odnosi.

V prejšnjem prispevku sem se primarno ukvarjala z najbolj "tipičnimi" oz. najpogostejšimi vzorci spolne zlorabe v družini, kjer se kot storilca opredeljuje moškega, žrtev pa je navadno ženskega spola. Znatno manj literature in raziskav lahko najdemo na temo spolnega nasilja otrok s strani mater. Vprašanje je seveda, ali je to zato, ker ženske dejansko redkeje zlorabljajo kot moški, ali je to zgolj nezmožnost družbe, da bi žensko (predvsem mamo) zaznal kot spolno zlorabljajočo? Statistika kaže, da naj bi bil procent žensk, ki zlorabljajo precej manjši v primerjavi z moškimi, hkrati pa raziskave osvetljujejo dejstvo, da večina primerov spolnega nasilja v družini ni nikoli prijavljenega, še posebej kadar je storilka mama. Odgovor je očitno kompleksen, vendar pa je dejstvo, da se take vrste spolnih zlorab dogajajo in, da je o tem potrebno spregovoriti.

Spolna zloraba kot taka je v splošnem ena najhujših travm, ki jih posameznik lahko doživi. V primerih, ko se izvrši znotraj družinskega okolja, s strani primarnih skrbnikov, pa ima največkrat zelo hude posledice za psihološko stanje otroka. Primarni skrbniki so otrokov prvi stik s svetom in so tisti, ki naj bi otroku zagotavljali varno okolje ter varen odnos. V okolju, kjer je otrok čustveno, fizično ali spolno zlorabljen s strani matere, mu je, kot odvisnemu členu v tej dinamiki, odvzet najbolj fundamentalno pomemben odnos, ki ga potrebuje za preživetje. Mati je, vsaj po navadi, prva oseba v otrokovem življenju, navezanost nanjo pa je instinktivna in naravna. Ta primarna vez naj bi bila ključnega pomena pri naši sposobnosti vzpostaviti navezanost v intimnem odnosu v odrasli dobi. Konsistentna izkušnja primernega in pozitivnega materinstva zbudi v otroku zmožnost "osnovnega zaupanja" - na mamo in, posledično, svet se je moč zanesti. V primeru zlorabe postanejo ljudje, odnosi in svet sami po sebi nevarni.

V povprečju ženske storilke zlorabljajo mlajše otroke kot moški, zloraba se začne v zgodnjem otroštvu in traja 6-11 let. Ženske, za razliko od moških, redkeje izkazujejo preferenco pri spolu otroka, hkrati pa je zloraba dostikrat bolj subtilna, kot je to značilno za moške. Zloraba je lahko prikrita skozi dejanja, ki jih povezujemo s skrbjo za otroka npr. kopanje, ljubkovanje, spanje in oblačenje. Takšno vedenje je v očeh okolja redko interpretirano kot zloraba, temveč zgolj kot pretirano zaščitniško vedenje zaskrbljene matere ali celo kot naklonjenost. Fizični kontakt ni vedno prisoten, zloraba se lahko manifestira skozi opazovanje, skupno samozadovoljevanje, zapeljevanje, ogledovanje pornografije z otrokom ipd.

Žrtve zlorabljajočih mater so pogosto prvorojeni sinovi. Na splošno so fantje mlajši od deklet, ko so prvič zlorabljeni. Redkeje povedo, da se je zloraba zgodila in manjkrat iščejo strokovno pomoč. Namreč, po raziskavah sodeč, so moški veliko bolj prisiljeni spoštovati stereotipno vlogo spola, kot ženske. Moški spol je v očeh družbe viden skozi prizmo moči, dominance, samokontrole, racionalnosti, itd. Iskanje strokovne pomoči pa moškega spravi v položaj nemoči, za katerega velikokrat čuti, da si ga ne (z)more privoščiti. Odvzem moči in kontrole je namreč že doživel v izkušnji spolne zlorabe. Žrtve se v povezavi z zlorabo počutijo, da jim je spodletelo v vlogi "pravega moškega", predvsem, če se je zloraba zgodila v najstniškem obdobju, saj bi morali biti sposobni se zaščititi. To lahko vodi v občutke neustreznosti, izgube kontrole in moči. Manjko, ki ga čutijo ob misli na svojo moškost, se pogosto izraža skozi nefunkcionalna vedenja kot so menjava številnih spolnih partnerjev, spolna viktimizacija drugih, nasilna ali nevarna vedenja ipd. Samoobtoževanje, krivda, občutek neustreznosti in nevrednosti je potencirano, če je med zlorabo imel erekcijo ali ejakuliral. Druge pogoste posledice pri moških žrtvah so tesnoba, depresija, posttravmatska stresna motnja, nevrološki deficiti, spremembe v razvoju možganskih struktur, spolne disfunkcije, občutki inferiornosti v primerjavi z drugimi moškimi, zmedenost glede spolne usmerjenosti, osramočenost tekom spolnih odnosov ipd.

Raziskave nakazujejo, da je incest znotraj odnosa mama - sin še posebej uničujoč za žrtev, celo bolj kot, če je storilec oče. V kliničnem okolju se je izkazalo, da sinovi, ki so preživeli zlorabo s strani matere, čutijo predvsem jezo, sram in žalost, da jih je izdala oseba, ki bi jih prvotno morala zaščititi in naučiti ljubezni, varnosti in zaupanja. To in pa dejstvo, da so bili zlorabljeni s strani "šibkejšega spola" vpliva na razvoj jeze, agresije in nezaupanja, ki so, v odrasli dobi, usmerjeni predvsem na intimnega partnerja. V primerih, ko je zloraba bolj subtilne narave, jo lahko žrtev ne zaznava kot zlorabo, temveč jo včasih opredeljuje tudi kot pozitivno izkušnjo. Počuti se izjemnega, posebnega, vladarja sveta. Vendar se posledice takšne zlorabe dostikrat kažejo kot disociativna motnja, nezaupanje, izoliranost in slabe socialne veščine. Težave imajo lahko pri ločevanju sebe od matere, potrebujejo jo, da validira njihov obstoj, kar lahko privede tudi do psihoze.

Incest se vedno dogaja na ravni sistema, na ravni družini, o čemer sem že pisala v prejšnjem prispevku. Ne bom se ponavljala, dobro pa je vedeti, da je tveganje, za spolno zlorabo otroka s strani mame, večje, če so v družini prisotni naslednji dejavniki: čustveno ali fizično odsoten oče, socialno ali čustveno izolirana mama, (pretekla) zloraba kemičnih substanc, spolno ali fizično zlorabljena mama, čustveno partnerstvo ter rigidnost in nefunkcionalne strukture.

Mame, kot zlorabljajoče, ravno tako kot očetje, običajno v incestuoznem odnosu iščejo čustveno navezavo, ki je nimajo v partnerskem odnosu. Glede na raziskave so to pogosto posameznice, ki trpijo ali so trpele za hudo depresijo, posttravmatskim stres sindromom ter spolno ali fizično zlorabo v otroštvu. Kažejo znake odvisnega osebnostnega stila, antisocialnega vedenja, slabe samopodobe in socialnih veščin. Tvorijo partnerske odnose, v katerih prevladuje konflikt, negativna občutja in zloraba.

Spolne zlorabe v družini so redko prijavljene, saj mlajša kot je žrtev, ko se zloraba začne, in bližje kot ji je storilec, manjša je verjetnost, da bo žrtev o zlorabi spregovorila. Družba, ki moškemu ne dovoli biti žrtev in v kateri je mati sveta podoba, pripomore k prikrivanju tovrstnih zlorab. Idealizacija odnosa med materjo in otrokom ne omogoča zgolj spregled zlorabe, temveč onemogoča žrtvi, da bi zlorabo osmislila in predelala. Ozaveščanje o tej problematiki je nujno potrebno, da bi se bajka o ženski, ki ni zmožna spolno zlorabljati in moškemu, ki ne sme prositi za pomoč, lahko razblinila.

REFERENCE

Denov, M. S. (2003). The myth of innocence: Sexual scripts and the recognition of child sexual abuse by female perpetrators. Journal of Sex Research, 40(3), 303–314.

Etherington, K. (1997). Maternal Sexual Abuse of Males. Child Abuse Review, 6(2), 107–117.

Grattagliano, I., Owens, J. N., Morton, R. J., Campobasso, C. P., Carabellese, F., in Catanesi, R. (2012). Female sexual offenders: Five Italian case studies. Aggression and Violent Behavior, 17(3), 180–187.

Haliburn, J. (2017). Mother–child incest, psychosis, and the dynamics of relatedness. Journal of Trauma & Dissociation, 18(3), 409–426.

Kelly, R. J., Wood, J. J., Gonzalez, L. S., MacDonald, V., in Waterman, J. (2002). Effects of mother-son incest and positive perceptions of sexual abuse experiences on the psychosocial adjustment of clinic-referred men. Child Abuse & Neglect, 26(4), 425–441.

Krug, R. S. (1989). Adult male report of childhood sexual abuse by mothers: Case descriptions, motivations and long-term consequences. Child Abuse & Neglect, 13(1), 111–119.

Lawson, C. (1991). Clinical assessment of mother-son sexual abuse. Clinical Social Work Journal, 19(4), 391–403.

Lawson, C. (1993). Mother-son sexual abuse: Rare or underreported? A critique of the research. Child Abuse & Neglect, 17(2), 261–269.

Lev-Wiesel, R. (2004). Intergenerational Transmission of Sexual Abuse? Motherhood in the Shadow of Incest. Department of Social Work. Ben Gurion University.

Peter, T. (2009). Exploring Taboos. Comparing Male- and Female Perpetrated Child Sexual Abuse. Journal of Interpersonal Violence, 24 (7), 1111-1128.

Peter, T. (2006). Mad, Bad, or Victim? Making Sense of Mother–Daughter Sexual Abuse. Feminist Criminology, 1(4), 283–302.

Repič, T. (2008). Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba.

Tremblay, G. in Turcotte, P. (2005). Gender Identity Construction and Sexual Orientation in Sexually Abused Males. International Journal of Men’s Health, 4(2), 131-147.